Passé 2

Vprašam cigančico

Kdaj bo prešlo

 

Pravi

Ne bo

 

Ne bo

 

Kako vse to je vendarle prešlo?

Ne čudi se, saj ni bilo težko.

Vsaj ne tako težko, kot sem se bala.

A teže, kakor sem pričakovala.

 

Postrgala, izdolbla, izgrgrala

sem te kot vselej: zjutraj in zvečer.

Ko nezavest me v posteljo je dala,

zaspal je tudi krčevit nemir.

 

Podnevi sem prenašala vešala,

prepolna trupel svojih iluzij.

Po belih listih vse sem zapackala

s tvojo krvjo. In vendar si še živ.

 

Še živ, in hkrati nisi. Ne živiš,

a v stroju, ki pod kožo ti tiktaka,

z nesmiselnimi smisli se tešiš

in noga po nareku ti koraka.

 

V kolesju svojem zrno nebleščeče

si stisnil me v zakrček hudovin.

Še čutil nisi, ko sem se hreščeče

strkljala v prah opilkov in luščin.

 

Kako je šlo? Saj ni bilo težko.

Le pol me je v procesu zmanjkalo.

A drugega ni moč pričakovati,

če daš na križ ljubezen prikovati.

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Ana Porenta

urednica

Poslano:
24. 12. 2012 ob 10:52

Krčevine, kraj grozljivega, neutolažljivega hrepenenja in mrcvarjenja, skorajšnje, a nikoli dokončne (duhovne) smrti. Forma poudarja večnost in ponavljajočo se zakrčenost (ne bo prešlo). Čestitke,

Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Aleksandra Kocmut - Kerstin
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin

Pesmi

  • 21. 12. 2012 ob 22:45
  • Prebrano 1083 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 613.05
  • Število ocen: 16

Zastavica