Vprašam cigančico

Kdaj bo prešlo

Pravi

Ne bo

Ne bo

Kako vse to je vendarle prešlo?

Ne čudi se, saj ni bilo težko.

Vsaj ne tako težko, kot sem se bala.

A teže, kakor sem pričakovala.

Postrgala, izdolbla, izgrgrala

sem te kot vselej: zjutraj in zvečer.

Ko nezavest me v posteljo je dala,

zaspal je tudi krčevit nemir.

Podnevi sem prenašala vešala,

prepolna trupel svojih iluzij.

Po belih listih vse sem zapackala

s tvojo krvjo. In vendar si še živ.

Še živ, in hkrati nisi. Ne živiš,

a v stroju, ki pod kožo ti tiktaka,

z nesmiselnimi smisli se tešiš

in noga po nareku ti koraka.

V kolesju svojem zrno nebleščeče

si stisnil me v zakrček hudovin.

Še čutil nisi, ko sem se hreščeče

strkljala v prah opilkov in luščin.

Kako je šlo? Saj ni bilo težko.

Le pol me je v procesu zmanjkalo.

A drugega ni moč pričakovati,

če daš na križ ljubezen prikovati.

Aleksandra Kocmut - Kerstin