Let ptic počasi izginja z neba,

razlega prvinski Ladin se jok,

smeh Moranin ji trga solzo,   

čas jemlje roki roko.

In glas močan, in zvok ugnan!

Let ptic počasi izginja z neba,

bil krik črnih je vran,

ki izdihnile poslednji so dih.

In tam stal je on;

on, ki maha jesensko slovo.

Let ptic počasi izginja z neba,

kakor dan dnevu odzdravlja.

Bil prvi odmev, tih šepet,

suha sapica južnega vetra.

Zadnji krik, solza, izdih!

Vse je izginilo … 

Anthos