Želim pisati kako je ta svet poln

absolutne resnice, znanja in trde hrane-

ta svet, ki ga držimo visoko med dvema prstoma,

in je vedno

poln vodenega jabolčnega soka in malih

pol resnic.

In o tem, kako zelo čudno je dejstvo,

da  so najenostavnejše stvari, ki jih ljudje pišejo

na papir, v resničnosti,

tako zelo, zelo drugačne.

--

In želim pisati kako obstajata

vojna in mir in

revščina in zaklad in

krutost in včasih,

včasih,

majhni in

pomembni

trenutki

usmiljenja.

--

Napisala bi pesem o tem, zakaj hudiča še

vedno tratim

moj čas s pisanjem pesmi, ko bi lahko,

mogoče počela kaj produktivnega

ali prispevala k družbi ali

nekaj

podobnega.

Pisala bi o tem, zakaj na svetu

ni dovolj posajenih jablan –

v temnih plesnivih omarah ali pod vodo

ali na soncu ali v luninih kraterjih

ali v puščavi ali v hudi zimi.

Ker sam bog ve, da jih

potrebujemo zdaj bolj kot nikoli prej.

--

Pisala bi o ljudeh, ki obešajo

spodnje perilo na svojih balkonih

in se ne zmenijo za svet.

Ali o tistih, ki se silijo jesti

ali spati ali smejati ali peti ali plesati,

čeprav jih po hrbtu biča svet in so

zato zdelani in utrujeni in majhni in

zares ne morejo več  -

ali o ljudeh,  ki potrebujejo samo to,

da jim nekdo pove, da so

pogumni , ker se niso pokvarili, ker

niso zgnili.

Ker včasih pozabimo kako pogosto

lahko svet to dejansko stori.

(Vsak bi moral vedeti,

da si samega sebe zasluži,

vsaj

to.)

--

Hočem vedeti, zakaj so jablane grde,

in kdo se je odločil, da bo to

kolektivno mnenje?

Ker, kdorkoli že so,

so očitno preneumni

da bi sploh lahko imeli možnost odločanja.

--

Pisala bi o pismih,

ki jih pošiljaš ljubljenemu

v vojni na drugem koncu sveta,

za katerega ne veš ali je živ ali ne.

Ali otroku, ki je

odšel v kolonijo in

ga najbolj pogrešaš

ob svetlih in zgodnjih jutrih.

--

Pisala bi o deklicah, ki kradejo očala z motivi pikapolonic

in jih skrivajo pod roza majice in so pretentane lažnivke

ki pa v resnici ne morejo lagati, ker bi se drugače spremenile v rdečo

in bi postale tihe, z odprtimi usti strmeče v najbolj severno zvezdo.

--

Pisala bi o shizofreniku ki gre ob dveh zjutraj ven

plesati  z ob-uličnimi svetilkami.

(in o tem kako ljudje vanj mečejo stvari in nanj kričijo, da

naj neha biti tako preklemano glasen, ura je dve zjutraj!)

--

In pisala bi o stvareh, ki jih dejansko imam,

mojo kri, moje nohte.

Kako so tista očala in jablane in ob-ulične svetilke

tako zelo vrednejše od vsakega človeškega stika.

(Lahko bi bil najlepši govornik na svetu,

pa  nihče ne bi poslušal kaj imaš za povedati)

--

Pisala bi o želenju

--

Predvsem pa bi rada pisala o tem, da vsi govorijo, da so jablane

tako zelo grde. Mislim, v primerjavi z ostalim svetim so jablane

tako preklemano lepe.

in … vsi imajo radi jabolka, zato

bi se ljudje samo morali nehati pritoževati in

začeli jemati kar jim pripada.

--

Želim pisati o tem, kako ne bi smelo biti pomembno

kje smo ali kje nismo ali kaj imamo

in česa nimamo ter ali drevesa na našem vrtu

estetsko ugajajo, ali ne , ker –

haloooo: tukaj, tam, tam, tam!

Večina ljudi sploh nima priložnosti

za obstajanje. Samo lebdijo.

Ostanki sperme in jajčeca, ki se nikoli nista spojila.

Koncept tega, da plavajo v reki življenja,

brez da bi znali zagrabiti za rok trajanja.

--

Zato, kdorkoli že si, nekega dne

boš želel odgovore

in veš kaj?

• najbrž jih nikoli ne boš našel.

in veš še kaj?

• še naprej se moraš smejati.

Človeška Lučka