Veš mama, s tvojim odhodom

sem spoznal kdaj postaneš sirota

in kako lačni so odprti kljuni

v praznih kukavičjih gnezdih.

Tistega jutra sem si zaželel,

da bi me nihče ne zbudil

in bili mrtvi vsi zvonovi.

Moji koščeni prsti

so se tako obupano oklepali

mogočnih stebrov tvoje duše,

da bi me ne odnesle temne vode.

A te nisem mogel obdržati.

Takrat sem spoznal, kako ti s solzami

izkapata srce in oči.

Ne iščem te v grobu,

svojega lica ne prislanjam

na marmor nad njim;

ne prižigam ti ugasljivih sveč,

k nogam ne polagam minljivega cvetja,

ne sklepam rok k brezbožni molitvi zate.

Tvoj prvorojenec sem

in v meni vsa tvoja zlata semena,

ki si jih iz svojih prsi

posejala v moje zaorane brazde.

Pravijo da sem ti podoben

in da v moji duši

tvoj plamen plamti.

Zato nisi umrla in nikdar ne boš.

Po popkovini se med nama petaka vse,

kar mi daje življenje.

Hovk