Ne upam se sebi smejati,

ker me je strah,

izgubiti zobe.

Ne upam ti reči ničesar,

ker mi jezik otrpne in gre.

Ne upam oditi,

ker morda, ne odidem

od še večjega zla.

Ne upam moliti,

ker morda namesto Angela,

prikličem Boga.

Ne upam verjeti,

ker bom izstopila iz človeškega sna.

Karavane vsakdanjika sploh ne zapustim,

ker mi nekdo obrca še usta, poleg srca.

Ko se dvigam nad vse te strahove,

se telo preobleče.

Da!

V zapornika.

Nariše si črte preko oči,

zaveže krogle okrog dlani.

Z drugimi poje, besede svoje.

Morda pa ne smel bi,

morda je narobe,

da le za hip, v svet,

ušle so misli njegove.

Sandra Kocijančič