Pa mi pusti vseeno te misli,
ko bom hotela, z njimi,
pokriti vonj po ožganem.
Pusti mi krila, za dan,
ko bom želela ob tebi zaspati.
Pusti besede,
naj bodo iskre ognjene,
ko hladu, ob tvoji sliki,
ne ogrejem več.
Skodelo mi pusti,
da si jutra natrosim,
pomladnih cvetlic,
ki cvetele so z nama.
Pusti pogled mi,
prav tisti, solzav,
tam kjer se vidim,
kjer vse je prav.
Pa mi vseeno daj ta poljub,
da ga shranim, za dolge noči.
Le daj mi ponujeno roko,
da takrat, ko mi zdrsne,
me boš varoval.
Vse to si vzamem, mar smem ?
Odnesem v brlog,
ta čisto poseben zaklad.
Vsi ostali, ki tam jih imam,
zlati, svetleči, štrleči, kričeči,
bodo ob tvojem zgubili sijaj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sandra Kocijančič
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!