Še vedno plujeva in naju sanjava.
Stoteri mostovi kradejo nebo.
Kamnite nasmehe obesiš na svojo kožo.
»Ne boli,« praviš.
Lažeš. Kot jaz, 
le za odtenek bolj belo.
Še jaz ti obesim nasmeh,
da meglice potonejo v reko
in zadiši po akaciji 
in črnem bezgu.
Reka drhti
(od tišine najine teže),
preozka za razdaljo,
ukleščeno med moj in tvoj glas.
Bregovi v ponižnem predklonu 
nerodno škripajo najino pot.
Pozdravljajo plovbo proti koncu, 
kjer se bova našla - 
vsak zase.

Polona Campolunghi Pegan