Ruj, preprosto nimam kaj dodati.

Vedno znova presenečaš, eksperimentiraš, iščeš nove izraze, tako da včasih lahko postane poezija skladba ... in se rojeva umetnost.

In ko berem ta izdelek, kako se s prepletanjem besed in rahlim menjavanjem njihovega zvena ... je kot bi poslušala, gledala in zaplesala tango. Me prevzamejo čustva, me prevzame razum ... do neskončnega. :)

(nekaj bi mogoče izpostavila. Potrebuješ se ne da biti narazen? Brez tega bi mogoče dobil bolj tisti občutek "v enem dihu"?)

No, nekaj malega sem imela za dodati. hehe

lp, S.

dobr si dodala - glede na to, da se ta izjava nekeko ponovi (nižje) morda na tem mestu res izziva preveč - tisti tam ... in potem tisto točko sem hotel malo razmakniti - za ritem besedila in sporočila ...

zdaj gledam in vidim, da ni potrebno - plus pojača se moment tistega mesta. Ravno tisti, kar sem hotel premostiti - deluje bolje, če ne ...
Hvala Serigala :)

lp,

Jure

razmišljam ...
ker mi pa zdaj manjka. ha - kaj pa zdaj. res ne vem - misel se je rojevala iz te ideja - ne biti ločen ...
bom vrgel nazaj (v oklepaju).

pomemben je moment ko vse "razpada" - čeprav se dejansko združuje , a mislim, da potrebujem to mesto "poudarka in ojasnitve" tele poti. če tudi se ponovi ima vseeno dve opozorili na to, da ni nevarno in da gre v bistvu vse skupaj.

idejo vozim tja - pa naj vmesne kontrolne točke kar stojijo, da laser vmes ne pretrga začrtanih korakov ...

malo čez travnik - razlagam, ampak sem tam nekje.

rad bi obdržal polno, vredno in užitno idejo, s požirki vred.

imaš pa prav glede toka - zato bi vseeno oklepaj lahko držal telo besedila dvakrat ;)

Hvala za vse, si me namatrala, pa še nikamor nisem prišel :)

lp,

Jure

Ruj, samo razmišljam in fajn je, da stojiš za tem, kar pišeš! ;)

Z oklepajem se mi zdi boljše. Pa še nekaj. Nisi tukaj imel prej drugače? Kaj če bi oklepaj postavil za ločeno in bi nič bil v vrstici z niti svetlo niti...?

bilo

ločeno)

nič niti svetlo niti

Oklepaji so res zanimivi, kako in kdaj jih postaviti. Na nek način so kot didaskalije, kot misli, ki se odvijajo nekje zadaj v glavi. In pridejo za tabo. Požirki.

lp S.

p.s.: je praktično končana, to so samo malenkosti, ki se mi zdijo vredne razmisleka. Ali bo svetlejši odtenek ali temnejši.

:) hja - glede tega spodnjega oklepaja pa;  mi je nekako padlo skupaj  nekaj kar naj ne bi bilo-ločeno-nič - ... oklepaj drži eno vrstice drugo +  vrstica   nič) niti svetlo niti  ima potem še en moment - če vzamemo samo del brez oklepaja

"včasih" ko pesem gledam vrstico po vrstico najdem polno svojih momentov teksta. na ta način se mi zdi da nudi tudi dvojnost v smislu - same niti, ki žarijo - to je morda že pretirano odkrivanje ...

pesmi pa nisem spremenil - le del ki sem, ga najprej vrgel ven, pa potem nazaj, sem - namesto narezen je zdaj posebej - tudi v kontekstu povezanosti toka besedila in besedila samega se mi stvari v tej "kompoziciji" po svoje najbolj zdijo v svojih težah, mislim besede - ne stvari ...

ni šlo toliko, da moram stati za tem kar napišem. tu sem se že sam spraševal a sem pustil tako brez resnega zaključka pri sebi- zakaj. Potem sem poskusil in v tistem smislu Zgoraj, mi je res bolj potegnilo ... potem pa ... no saj gor piše .

res bi mi manjkal tisti kos - moja ideja ne bi bila cela - čeprav bi bila. :)

hvala Serigala ...

:)

lp,

Jure

Samo da razpravlja in raziskuje in da korakamo. :)

bodi lepo