Sam
Nežna svetloba večerne zarje,
me premame, da stopim ven.
Veter boža veje omahljive,
že se temni,
rdeči sij na obzorju.
Svetava je ta božja narava,
kako mila, nežna,...
Želim si biti sam,
nočem slišati nikogaršnji glas,
odvisen nočem od nikogar biti.
Gore so svetle,
njihove konice prekriva sneg,
ki se blešči v jutranji zarji.
Sam, z naravo bi živel!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: helena r.
- 26. 08. 2008 ob 16:37
- Prebrano 718 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 165
- Število ocen: 6
