Trepetaje stopaš
v ograde mojega molka,
da do golote izpereš
brazde na trhlini besed,
navrženih v prostor
brez izhoda.
Ob robu mene
prizveniš tihoto,
da vzcveti,
ko odhajava z razpotja,
vsak v svojo smer.
Prej me pogledaš
čisto od blizu
in mi nasuješ v dlan
roj kresnic.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!