Depresija (Ultima)
Vijoličen nebesni svod
in kot pocinkano nebo.
Brezvetrje prinaša strah
iz misli, ki se v daljo pno.
Dolg, bel hodnik in siv balkon.
Zaprta ozka vrata.
V kotu pajek, pajčevina,
na tleh sled zdrizastega blata.
Ujet v resničnost, ki boli
brez žarka skvarjene mladosti.
Umazan kavč in kup ljudi,
privid zamrznjene norosti.
Na oknu ptica obsedi
s stekleno modro glavo.
Je upanje ali ga ni?
Kaj je življenje pravo?
Ozre se vanjo. Bel obraz.
Kot maska, kakor kreda.
Spregovori zlovoljen glas:
Pa dajmo najprej tega…
Poprimejo - in že ga ni.
Nekdo ugasne luč.
Pocinkano nebo žari…
Grozeče škrtne ključ.
in kot pocinkano nebo.
Brezvetrje prinaša strah
iz misli, ki se v daljo pno.
Dolg, bel hodnik in siv balkon.
Zaprta ozka vrata.
V kotu pajek, pajčevina,
na tleh sled zdrizastega blata.
Ujet v resničnost, ki boli
brez žarka skvarjene mladosti.
Umazan kavč in kup ljudi,
privid zamrznjene norosti.
Na oknu ptica obsedi
s stekleno modro glavo.
Je upanje ali ga ni?
Kaj je življenje pravo?
Ozre se vanjo. Bel obraz.
Kot maska, kakor kreda.
Spregovori zlovoljen glas:
Pa dajmo najprej tega…
Poprimejo - in že ga ni.
Nekdo ugasne luč.
Pocinkano nebo žari…
Grozeče škrtne ključ.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
- 25. 08. 2008 ob 20:52
- Prebrano 760 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 275
- Število ocen: 8
