Kupila sem si nov pulover.

V norveškem vzorcu,

z rdečimi jelenčki.

Podoben je puloverju,

ki mi ga je mama spletla za deseti rojstni dan

in sem ga prvič oblekla za Dan republike.

Berem pionirsko zaobljubo.

Tamali strumno,

vrstico za vrstico

ponavljajo za mano.

Tudi meni pripada kos

njihove tortice.

Pulover sem včeraj kupila kar tako. 

Brezveze.

Mogoče samo zato,

da bi se mi v njem zgodilo kaj posebnega.

Mogoče bi ga lahko oblekla za dan,

ko bo prvič zasnežilo

in se bova šla s sinom sankat.

Sin bo neštetokrat prosil,

da mu popravim rokavice,

da mu obrišem nos,

da se spustiva po hribu tako,

kot da zares padeva,

da se potem še sama povaljam po snegu

in se potem on tako srčno smeji.

Mogoče bi ga lahko oblekla

za očetov rojstni dan.

Takrat se vedno družinsko slikamo.

Tudi drugi so opazili,

da imam že več let zapored

na slikah isto srajco in brezrokavnik.

Oče nas bo posedel na kavč.

Vse vnuke bo po starosti posedel

na tla, pred starše.

Brat bo vključil avtomatski sprožilec

in jaz se bom kot vedno do solz smejala.

In potem bomo vse skupaj ponovili,

ker bomo pozabili na oba mačkona.

Danes sem pulover oblekla kar tako.

Brezveze.

Mogoče zato, da o njem napišem pesem.

Prijetno mi je v njem.

Dragi mi ponudi kozarec črnega vina
in me vpraša, če bi poslušala glasbo,
če bo album Pulover ljubezni okej.
Začudeno ga pogledam,
se posmejem,
rečem, da bo okej,
si prislonim kozarec vina k ustom,
popijem požirek
in se še naprej srečna smejem
v svojem novem puloverju,
ko Terra folk zapojejo svoj Djemper ljubavi ...

imerose