Za srečo na tem svetu smo se vedno gnali,
ker smo ljudje.
Veliko hoče ta, drug z malim se pohvali,
ker smo ljudje.
Vsaj kdaj pa kdaj bi radi eni bili siti,
a drugi za bogastvo dušo bi prodali,
ker smo ljudje.
Z veseljem dobri najprej poskrbi za druge,
sebičnež posmehuje taki se morali,
ker smo ljudje.
Ko skromni le miru, pokoja si želijo,
bi drugi za oblast morili, klali,
ker smo ljudje.
Se redko najde kdo, ki brez plačila daje,
povsod živijo ti, ki raje bi jemali,
ker smo ljudje.
Delimo nekam čudno skupno to pogačo:
najmanj dobijo ti, ki najbolj so garali,
ker smo ljudje.
Je svet enako lep za vse, ki tu živimo,
a vendar zremo vanj z različnimi očali,
ker smo ljudje.
Trdimo, da smo več kot drugo vse v naravi,
saj nas razum, srce delita od živali,
ker smo ljudje.
A če pošteno v svoja srca se ozremo,
bilo bi najbrž prav, če bi se kdaj vprašali:
smo res ljudje?

daya