Čakam Boga,

da pridem na vrsto,

čakalnica je polna

upajočih, čakajočih,

v vrsti sem zadnja

in slabo se počutim

od dolge vrste pred mano,

tik preden pridem na vrsto

gre Bog na malico,

jaz pa se počutim

čedalje slabše.

Zdi se mi,

da bom vsak čas zlezla

v dvigalo in se skrčila v kotu,

kar tam počakala na belo haljo.

Prekinem in odidem,

pridem nazaj ob koncu malice

in končno mojega Boga zagledam,

kako me v čisti tišini posluša

o moji bolečini.

Zdravilo dobim in rešena sem.

Kdo pravi, da Boga ni.

IŽ-lev