Kot  sveža glinena svetilka  se nenehno pre-oblikujem,
vsakič, preden me  ogenj zapeče, se posušim,
odžgan, vase polagama sveče prerajanj,
da bi skozi izreze svetile ideje rastí,
odtlej so na oknih moje zavesti sence zaves,
na oknih vesti, pa senc zaves ni.
 

to so telesa odprta navzven - tako kot je že - le obratno v tem smislu, da to sedaj postaja očitno in  vidno. končno je jasno čigava življenja si človek upa zasedati - v odprtih telesih ni možen pogled v lastno vest in osebnost, karakter to so barve, ki jih nosi človek čez telo. končno postaja nemočen nad lastno iluzijo privzdignjenosti in duhovne malverzacije za preoblikovanje osebnosti karakterja ... um prehaja v čut - s tem bomo rešeni hinavščine ...
vse bo vidno in besede odveč. človek, ki se boji senc na lastni vesti, ne more odpreti oči do konca. naš svet je iz senc. vsak potrebuje cel svet za lastno bitje...

človek je senca - mislim, da je občutek duhovne ozaveščenosti in nivoja, ki ga dosegamo, presegamo - le iluzija, da je pameti lažje. Tam se besede izgubi. pravi duh je tako skromen v smislu lastne prezentacije in pompa, da je najmanjša sled o duhu v besedah, glasu - najprej pokazatelj človeške akrobativnosti.
sem zakompliciral duha? ne! rast je tudi iluzija - odkrivanje se dogaja - rast je nekaj kar si mislimo da smo ... nepošteni smo z vsako rastjo, ki jo razglašujemo ... kažemo, da ne razumemo - to postaja nevredno. ne rast, ne past - glina.

ko dosežeš duha - obnemiš - in ga pustiš , da iz tebe lista kot iz knjige 1001 noč, vodi te v življenje. če govoriš svojega duha o tem, da ga opisuješ - pomeni, da ga poznaš iz knjige, od drugih , ga še nisi zares spoznal, ideje prodajaš (če bi se človek večkrat vpračaš; komu... ali pa zakaj ...) v prazno. duh vedno utripa navznoter, beseda o njemu ga upepeli - to je igra mačke z umetno miško - treba je biti not, ne zunaj - usta se nam vedno odpirajo, ko smo zunaj ... v glavnem ropotamo kot orkester čez orkester se pogovarjata dva človeka. ko to gledam se včasih smejem, včasi pa je močno obratno.

še malo ...

lp Svit in hvala za misel

Moje telo je avto-dom (sem),
vozim avto, a nisem avto.

tudi jaz sem že prišel do tega - dobro si se nadgradil - avtodom je super ideja - če pogledaš film Mela Brooksa - Spaceballs - imaš odprto pot med galaksijami ...
jaz sem zaenkrat še samo auto-mobil. (auto-motive- tudi jaz nisem loco-motiva;)

odličen komentar. :)

lp

Luč

in tema zanjo - za njo / pred njo

Super debata, Svit in Ruj in pesem se mi zdi, da v prvem delu  teče in  tudi konec je  fajn, le nekje v sredi slutim en zastojček. No, danes ne znam opisno, bom kar direkt, na primer (seveda se ti sam odločaš) tako:

so njegove misli sploh njegove

ali bere iz vzorcev v porcelanu

skupne zavesti kot je nekoč

nekdo zapisal nekje

v nenehnem prenavljanju  

pogovarjam se

z njegovimi  besedami

za koga živim

istočasno

zastaneta

svetu dih

kot moja dlan

 kje vidim to skledo

Saj niso ne vem kakšne spremembe, ampak se mi zdi, da so ti mali neznatni detajli vseeno važni pri "piki na i". Za pesem.

Lp, Ana

u ritem - sploh nisem opazil ... ja!,

tudi vseničnovo bo bolje drugje,

- sem potreboval nekaj časa, da sem ...

hvala Ana :)