z zatohlo vestjo
se zapletam
v lastne korenine
vraščene v blato
in pozabljam
da je čas kot reka
odhaja

krhko belo sonce si
za počasnimi meglicami
dišiš ranljivost
vsa svetloba
se je prelila vate
preveč jo je

vsak dan trgam 
tvoja odprta usta
da mi šepetaš
in med kričanjem moliš
mehko me objemaš
kot da sem
rešitev

potem iz mene teče
tvoja kri in voda
ljubim te
bolj kot polno luno
močvirje diha skozme
spaka sem

poetesa