si že kdaj prej brezskrbno ležala na betonu
na parkirišču ponoči in se smejala?

zmeda je
in jo bom rešila tekom dneva
z zanosom, ki manjka mojemu jutru
ko sem po celonočnih bojih samo
prozorna koža, viseča
na nekaj narobe postavljenih trhlih kosteh

rešila jo bom z močjo
ki jo pogrešam ko se izogibam socialnim trenutkom
ko se ritensko umikam vprašujočim pogledom
ker se ne znajdem pri odgovorih
ki jih pričakujejo

ko zvečer skozi zaveso pogleduje na tisoče parov oči
se pokrijem čez glavo
predstavljam si da ležim
na betonu na parkirišču zvečer
in se zraven smejim

in se skušam prisiliti v sanje,
da zmedo sem danes rešila
in da sem se z zanosom soočala z vsem

ko zjutraj v odsevu oplazim prozorno, nenapeto kožo
se ne vzpodbujam, ampak tolažim
danes pa res, danes zares

kai