Lahko bi tekle besede kot potok, kot reka,
kot harmonija čarobnih trenutkov,
kot duša, ki poje, kot misel človeka,
ki srečo živi in občuti ljubezen.

Lahko bi se zlile kot dež blagodejen
na polja, ki čakajo dar iz oblakov,
lahko bi kot mavrica tkale zavezo
v loku namesto milijonov korakov.

Lahko bi spletale novo popolnost,
nosile bi mir in novo življenje,
bolezni bi zdravile in bolečino
izpolnile vsako bi hrepenenje.

Pa čakajo in lebdijo v zraku,
da ne bi z dobroto nas milo pokrile,
saj skoraj gotovo bi blagohotno
z mehko odejo nas zadušile.

Saj mi smo premajhni, preplitvi, nezreli,
da bi jih izrekli, jih slišati znali,
prešibki, da bi jih kdaj zaživeli
preko meja naših majhnih možganov.

Minka