Neonska sonca nikoli ne zaidejo, na sivo industrijsko pokrajino

mečejo vedno enake opoldanske sence.

Sto petdeset strojev v minutnih ciklusih poraja nove izdelke.

Robotske roke jih nežno jemljejo iz maternic orodij,

povijajo v gastropen folijo in polagajo v pisane kartonske zibeli.

Pod budnim očesom senzorjev in zadovoljnim vrtenjem normirnih števcev

se v objemu viličarjev in kamionov transportirajo v svet.

Vse teče kot dobro naoljen stroj, pa vseeno ni vse tako kot bi moralo biti.

Po sistemu je zaokrožila informacija o skorajšnjem zaprtju tovarne.

Na stroje, njihove sklope in podsklope, združbe strojnih elementov,

matice in vijake, na sleherni sornik sta se primagnetila strah in tesnoba.

Demontaža pomeni konec prijetnega druženja, konec gibanja in vrtenja,

odsotnost življenjske napetosti in stimulativnih električnih dražljajev,

konec prijetnih masaž s strojnimi olji in mazivi.

Prihodnost bo jedka in korozivna!

Dolgotrajno rjavenje pod milim nebom na odlagališču odpadnih kovin

bo verjetno hujše kot takojšnja stalitev v peklenskem ognju

elektroobločnih peči.

Srečko Plahutnik