Kaj ti je spet, Marija Dolores? Zakaj jočeš sama?

Je res, da nikomur mar ni za tvojo ubogo pičko?

Kdaj so nazadnje prišli snubci z dna quebrade?

Kdaj so njih konji zarezgetali v slovo?

Tvoj pueblo v zelenilu je Gorjancev.

Zvon svete Gere siplje zlato in srebro na strme strehe.

A cesta do vasi je prašna.

Že dolgo nihče ni zamenjal šip v oknih.

Zeleni papagaj kokoši vleče za ušesa, vpijoč: Davkarija, svinja, svinja!

Kdaj je nazadnje mamaciti in papacitu radio igral Golico?

Pravijo, da bo prvih osem šolskih let obveznih.

Kako, saj je do šole sedem ur s hyundaiem?

Reka pa je vsa divja, po njej bi človek ne veslal.

In vendar, k vam na jesen pride Inti, sončni bog.

Vam hiša ne razpade le zaradi trte, ki jo sedemkrat ovija.

In zraven šole v dolini stoji cerkev. Jezuitski misijon.

Kot mrzlica se širi med ljudmi pobožnost. Kot požar. Kot glas zvona.

In are z vej vreščijo svoj odgovor. Golobi beli so vznemirjeni. Nekdo jim vzel je jajca iz gnezd, zamesil bo testo za hostije.

Kaj ti je, Marija de Dolores?

Ti ni lepo pri mamaciti in  papacitu?

Pozabi vendar kdaj na spol. Naj storži v miru dozorijo.

Ko boš sirota, se podvizaj v gozd, umij se pri izviru, naberi praproti in žveči jo, preženi svoj zadah iz ust.

Potem pa hitro dol v dolino!

Potrkaj na železna vrata samostana in povej, da Marija si Dolores, ubožica iz puebla tam pod Gero. Ponudi jim pomoč pri loncih.

Če te spodijo, malo nižje nate čaka reka, in kajmani, piranhe ostrozobe. Naj se usmili Bog te uboge tvoje pičke!

Ayayay!  

El Observador