Pričaj sa mnom
s prozora gledam ostarjeli vidici zastao dan nad šutnjom kamena ne mogu o bajamu bez lišća ne umijem o vremenu bez pokreta pisati pjesmu usnimo, samoćo neka srce, neka san priča sa mnom nek pronese prste kroz nečujne otkose da mrtve ptice zapjevaju da se oglasi davna pjesma rastanka
Cudna pjesma Popovicu. Bez naslova ne bi bas u mojim hermeneutickim magnovenjima zastao dugo kraj nje. A ovako...naslovljena tako, naslov je i otvori i...zatvori. I lijepa onda. I dobra.
Pozdrav
Hvala, Edine na čitanju i reakciji.
Pozdrav :)
Ena tistih pesmi, v kateri se najdemo: gotovo je že vsak od nas kdaj začel svoje pisanje z "o tem ne morem napisati pesmi" ali čim podobnim. In potem nastane prav ganljiva pesem o minljivosti, ranljivosti - "v mandelj časa ujeti čuti, ki čakajo da jih pesem, ki noče in noče priti, dokončno osvobodi." Tako postanejo pesmi olistani mandeljni ... Čestitke.
Lp, Ana
Hvala, Ana, na iznošenju dojma i na odvojenom vremenu za mene.
Lp, Mirko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
- 21. 11. 2012 ob 13:34
- Prebrano 988 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 337
- Število ocen: 10