z oblaka skočim v ribnik
v črno belo sliko
prerišem lunin mrk
da potone z mano
na dno samoobstoja
in pobožam s kožo
odlomljen rob življenja
ko zapiha veter
iz pokrajine brez časa
zaboli obraz
vzletam le še v mislih
hlad je vse bolj jaz
jaz sem vse bolj glas
urednica
Poslano:
21. 11. 2012 ob 17:48
Spremenjeno:
22. 11. 2012 ob 08:04
Lirična pesem, teče kot voda in izginja kot obraz, za katerim ostaja le še glas. Glas, ki se osvobodi materialnosti - in postane pesem. Čestitke,
Ana
Hvala Ana. V pesmi sem res želela ubesediti postopno odpadanje sebe -materialnosti in prehod v neko drugo neotipljivo (morda obstoječo, morda neobstoječo) obliko. Lepo bodi!
Poslano:
03. 02. 2013 ob 14:35
Spremenjeno:
03. 02. 2013 ob 20:15
močna tako zelo da skoraj poči
konec nosi val s katerim se lahko ogrneš, da te ne zebe na prepihu nekje med enim in drugim kosom materije, ki pluje v vesolje
odlična!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 20. 11. 2012 ob 22:24
- Prebrano 856 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 395.91
- Število ocen: 11