z oblaka skočim v ribnik
v črno belo sliko
prerišem lunin mrk
da potone z mano
na dno samoobstoja
in pobožam s kožo
odlomljen rob življenja
ko zapiha veter
iz pokrajine brez časa
zaboli obraz
vzletam le še v mislih
hlad je vse bolj jaz
jaz sem vse bolj glas
Lirična pesem, teče kot voda in izginja kot obraz, za katerim ostaja le še glas. Glas, ki se osvobodi materialnosti - in postane pesem. Čestitke,
Ana
Hvala Ana. V pesmi sem res želela ubesediti postopno odpadanje sebe -materialnosti in prehod v neko drugo neotipljivo (morda obstoječo, morda neobstoječo) obliko. Lepo bodi!
močna tako zelo da skoraj poči
konec nosi val s katerim se lahko ogrneš, da te ne zebe na prepihu nekje med enim in drugim kosom materije, ki pluje v vesolje
odlična!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona C. Pegan
- 20. 11. 2012 ob 22:24
- Prebrano 991 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 395.91