ZAČETKI

 

Tvoj pogled in dotik mi posvetlita dan,

grenak priokus je le zaradi lončnice,

ki neumorno umira v kotu sobe - odločila se je za smrt.

Prinesel si svežino,

kot bister studenec z gore prinašaš možnost sreče,

če le verjel bi,

da gorski zrak pozna brezpogojno ljubezen.

 

Tvoj pogled in dotik mi prerežeta še tako čudovito zgodbo dneva.

Z mrtvimi očmi na balkonu tvojega stanovanja zrem v daljavo

in se izgubim v izginjajočem zelenju najinega letnega časa

- prišel je čas zime.

 

Prinesel si srečo in dal smisel nesreči,

kot magma si se kuhal v notranjosti

in izbruhnil uničenje na plano,

ko sem potreboval tvoj dotik - rabil sem vedeti, da si tu.

Kot zemlja, trden si obstal in mi pokazal kakšen moram biti tudi sam;

neizprosen, neomajen, nemogoč, neempatičen.

Neusmiljeno si mi žgal podplate dokler nisem dojel,

da se hraniš,

hraniš z mojo dušo,

ker si svojo že zdavnaj zastavil.

 

Vrtim se v krogu,

tečem skozi zamrznjen čas.

Ledeni veter strelja zimo nad zelene breze,

ki se ukrivljajo pod težo travme,

ki je ni.

 

Šumenje vode skozi zamrznjen prostor

izpodjeda poslednje upanje za srečo.

Puščam ga za trenutek, ko bom prepričan.

Takrat spet odmrznem čas, takrat spet odmrznem srce.

 

In vsak začetek z njim, bo konec s tabo.

menebo

Komentiranje je zaprto!

menebo
Napisal/a: menebo

Pesmi

  • 20. 11. 2012 ob 20:43
  • Prebrano 535 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 113.3
  • Število ocen: 3

Zastavica