Glasna je misel v tišini besede.
Glasna in bode. In groza je v njej.
Neizrečeno se vriva v poglede …
Človek, slabič si, zato stran poglej.

Bode. Kot trn, nasekljan v atmosfero.
Njene oblike smrt ne pripozna.
Svet ne zajame je v svojem premeru,
Ne omejuje je prizma neba.

Noč že pobira si duše raz veje,
Ko misli letijo visoko prek njih
V daljna vesolja, ki nimajo meje –
In daleč je Zemlja, in daleč moj stih.

Človek, ki sem, je le del neke biti,
A misel je večni sistem nedeljiv.
Spleta odejo iz zank in iz niti
In šele na koncu ji poči kak šiv.

A konec je daleč in misel je živa.
Popóldanske sence ležijo na njej.
Človek in bit pa sta nepredstavljiva
In noč že pobira si dušice z vej …

Aleksandra Kocmut - Kerstin