Le stežka spet odprem oči,

pa čeprav jih odprem v ponovno temo.

Nekaj je v vonju zraka,

ki ga vlečem v šibko telo,

nekaj v daljnih zadušenih krikih ljudi-

stene so pretanke.

Praznega pogleda in utrujene glave

iščem ramo na katero bi se uprl.

Zaman.

A čeprav ne vidim,

čutim poglede, ki kot rezila režejo

skozi meso.

Vohajo, da ugašam.

Nezanesljivih nog stopam v neznano proti vratom,

bolečina me skoraj strezne-ne vem zakaj se sploh še ženem.

Kje so vrata,

tista, ki mi noč in dan šepetajo o rešitvi.

Odpiram jih in zapiram,

bo za njimi življenje ali smrt?

Počutim se kot v igri ruske rulete.

Danes mi je moja črnogledost nehala biti humorna.

Zamenjale so ga solze polne bolečine in skrbi.

Polnejo kopel, da se očistim in pripravim za dogodek.

Zvezde, črno nebo, gorski zrak, most in reka.

Na katero stran reke naj gledam-se življenje polni ali mi življenje odteka.

Jutri se odločim, danes se ponovno obrnem in krenem nazaj proti postelji.

Bežim od spominov,

bežim v razpokani raj,

vse je bolje kot ta, krikov poln, kraj.

menebo