Med krošnjo in tlemi
Ko sem padala
s hrasta tvojega življenja,
se je pesem ptic lepila
v toplo srebrnino pajčevin.
Veverice so se smehljale v brk
in si mislile svoje,
ti pa si me prosil odpuščanja,
ker si verjel v srečen konec.
Tik preden sem srečala tla,
sem zašepetala: »Še živim,«
in se razbila v večni suhi nič.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 18. 11. 2012 ob 14:12
- Prebrano 685 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 105
- Število ocen: 3
