Prebudim se

iz prekratkega sna

vstanem

odkorakam v kopalnico

korak me komaj nosi

prižgem luč

in v ogledalu ugledam tujca

vidim bledi obraz

poraščen

zapuščen

in poglej se

in ne saj to nisem jaz

ne morem biti

ne nisem je le neki tujec

ki zre v mene

in poglej

poglej kaj si postal

ti bedna ruševina

ti zanemarjeni človek

in smrdiš

tvoja koža in tvoja oblačila

in ne

ne laže ogledalo

in ne laže nos

to sem jaz

bedna kreatura

in ne

ne laže ogledalo

ne laže o podočnjakih

niti o pordelih očeh

in oči ne lažejo o tresočih dlaneh

vse je resnica.

igor žuravlev