Zadnje slovo II.
Iztegne rokó,
da pobožala njen bi mehak, uvel obraz,
pa se ta le razblinja, umika
in razpada na tisočero koščkov,
njej tako ljubih spominov.
V dlani jih lovi in nedrja svoja,
da vsaj teh ne izgubi,
da vsaj ti spomini oživijo ljubljeno podobo,
ki je nekdaj njo k sebi privijala
in čuvala kot največji zaklad sveta.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ...Anja...
- 18. 08. 2008 ob 21:10
- Prebrano 624 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 260
- Število ocen: 7
