Povej skozme,

naj brbota kri in naj govori koža.

Zmaji grejejo svoje okončine

ob ognjišču črne kuhinje.

Ko bi midva slekla oblačila,

bi si pogledala naravnost v srce.

Čas ni pravi, trenutek ni primeren.

Utrujen vsakdan se skrije v kot temnega stopnišča.

Zmajem sekam glave,

ko pa se obrnem stran,

glave rastejo nadme.

Ostanek jutra prebedim z njimi.

Ognjenim jezikom pokažem nemoč.

Klečanje popači obraz.

Čigav jaz?

Besede so trhle

in vse postaja iluzija.

Blazina je mehka

pot osvetljena

dihanje počasnejše.

Nov krik sem na drugem planetu.

Nov obraz v tretjem svetu.

Sandra Kocijančič