vsebuješ me mati
in nosiš nič kaj nežno
ko prekrivaš vse in jemlješ
vseeno ti je
ker vedno padaš lezeš tečeč drsiš
samo navzdol
živo mrtva si danes
kalna
tako mrtvaško grozljiva
motna
ne vidim iz tebe ven
s tabo ker sem ti
morim norim tudi jaz
tvoja mala potlačena celica
tvoja mala odbita membranica
tvoj mali nehoteni delček
tvoje počelo
mati reka
mačeha si veš
ko boš jutri mirna in pohlevna
mi boš pustila
da spet sedem na
Metkino lice?
ne prenesem trdih obrazkov
Poslano:
06. 11. 2012 ob 23:42
Spremenjeno:
06. 11. 2012 ob 23:42
Lidija, zelo lepo in čutno (pred dvema letoma sem imel poplavljeno hišo, zato vem kako je danes in bo jutri Metki)
samo ena pripombica:
da se spet sedem na
Lp, okto
smijesno!! ne tvoja pjesma pjesma mi se izuzetno svida pa evo prevodim da jos bolje skontam vec...kad procitah prva pomisao je bila, a pola nisam razumjeo, -POPLAVILO Lidiju; i onda vidim komentar Okta spominje neke poplave njegove kuce, pa potrcim na google i trazim, trazim...kad zbilja poplavilo, hihihih; a meni draaaaaaaaaaaaaaaaaago sto sam skonto a ni razumjeo nisam, ...hihihi...i zao mi, naravno, sto vas je poplavilo...
dobro napisano, Lidija
sama sem v teh dneh, "pisala" še veliko bolj črne zapise :(
k sreči samo med valovi sivih celic
zdaj je, vsaj upam, mimo:)
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!