Trenutek, ki se je samo zgodil

in že hočem biti blizu.

Poplesavam mimo in okrog,

se poigravam s tvojim pogledom,

oblačim rožnato,

pečem tvoje najljubše piškote.

Ne smem te motiti in

brez besed lovim tvoje sence.

Puhaste oblačke si ogledujem.

Iščem svoj portret, skico,

vsaj odsev rdečice z lic.

Tiste zimske, ogrete, sprejete.

Dni brezpogojnosti.

Preraslo jih je trnje

in zastira pogled brezbarvnih oči.

Kje se skriva deklica s klobučkom ?

Ki se pokriva s krpami otroštva.

Nastajam. Jaz. Tvoja.

Poglej me.

Ponujam ti klop, da sedeš.

Odložiš prašne maske.

Še vedno si lepa.

Želim ti pokazati najin most.

V vsakem kamnu je hvala.

V vsaki špranji želja.

Bodi zdaj moja mati.

Sandra Kocijančič