Odhajanja

 

I
 
Glej:
Za pajčolani sivega strahu,
na nebu zgodnjega večera
sije nova zvezda.
Sezi k njej,
še preden jo pogoltne noč
in njena luč postane le
lažnjiv odblesk,
kot zlate slutnje
tvojih sanj
v ledenih srcih soljudi,
v pološčenih zrcalih
njihovih oči.
 
 
II
 
Nemirni val
v poljubu morja in zemlje
nežno objame venec
ostrih skal.
Tiho krikne
in izkrvavi.
Vse je kot prej.
Le skala
ima malo bolj grenke robove.
Mokra je, kot da ihti.
 
 
III
 
Glej:
Na žametu noči
je ugasnila zvezda.
Namesto bolečine
le še trpka slutnja
neizpolnjene praznine.

Cene

Ana Porenta

urednica

Poslano:
03. 11. 2012 ob 17:36
Spremenjeno:
03. 11. 2012 ob 17:36

Pozdravljen, Cene,

meni se zdita I in II čudoviti sliki odhajanja zvezd, sonca, vsega, kakor in kar vidimo /zaznavamo z našimi čuti. Najbrž je vmes tista bolečina in praznina, o kateri pišeš v III. Mene zmotijo le zadnji trije verzi, namesto bolečine - neizpolnjena praznina?  Glede na vse prej povedano se mi zdi zaključek cikla malce preveč zaprt, enoznačen. Mislim, da bi lahko zadnje tri verze brez škode odstranil. Preberi na tak način - zdi se mi bolj zračno, odprto, bralca potegne v razmišljanja, kaj vse je za odhajanji, je gnezdo za razmislek in občutenje ...  Ne pusti te zunaj.

Lp, Ana

Zastavica

vida

Poslano:
03. 11. 2012 ob 19:15

pridružujem se Ani  

uz iskrene čestitke za ovu uistinu dirljivu i lijepu pjesmu!

lp, vida

Zastavica

Andrejka

Poslano:
03. 11. 2012 ob 21:00

Cene, mehka duša veje iz tebe ...Sem jo izbrala. Čestitke.

LpA

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Cene
Napisal/a: Cene

Pesmi

  • 03. 11. 2012 ob 17:00
  • Prebrano 736 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 144.38

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!