Pred koncem trenutka
smejiš se kakor pomaranča,
da se namehčam še jaz,
ko zagledam oranžno kotaljenje
na modri podlagi vlažnih zvezdnih utrinkov
ko se spotikava ob z mahom obložene štore
dreves iz nekega drugega časa,
zemlja diši
in žolna trka na najino vest
odmahneva pozdrave listopadnega rastja,
ker naju krogi življenja bolijo,
poljubljava pike rdečih mušnic
in se lupiva, da na koncu ne ostaneva
smejiš se kakor pomaranča,
da se namehčam še jaz, - sem prebral ;)
in žolna trka na najino vest (nujno?)
...
(je fina)
lp
Poslano:
04. 11. 2012 ob 14:04
Spremenjeno:
04. 11. 2012 ob 17:41
Namehčam? ;) Ta mi je všeč, pa ritmično bolj sede. Ti bom res ukradla idejo. Vest pa mora ostati. Tukaj ne sklepam kompromisov ...
Poslano:
04. 11. 2012 ob 17:41
Spremenjeno:
04. 11. 2012 ob 20:35
:)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 03. 11. 2012 ob 15:00
- Prebrano 624 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 228.71
- Število ocen: 7