ČUDEŽ

Prelival se je pod oboki sale

nežni glas moje trobente,

ritem melanholije je ovijal dekleta,

le pri eni sem začutil v iskri žar.

Iz tanga sem prešel v divji ritem,

ki ga je vidno in takoj obvladovala,

ko utihnili so zvoki plesne glasbe,

sestopil sem in prišel tik do nje.

Zunaj je grmelo med oblaki

naenkrat je mrak preplavil nas vse

potegnil sem jo izza zavese hrama,

zajeta čustva so kot krč obšla srce.

Slabost vzhičenja je zajela mi neznanko

odprl okno sem ji da osvežim dih

in poljubil vroče sem jo na čarobno lice

srce je bilo kot nikdar še ne.

Še danes ob večernih sprehodih

upočasniva korak pod oknom te noči,

saj v srcih čutiva da le ljubezen

daje starosti čudežne moči.

tomi