Zadnji dom

Zvezde so ugasnile, nad obzorjem se je začelo daniti.
Prikazali so se obronki hribov, še čisto črni.
Nekje levo spodaj je nekdo počasi mešal podolgovato
skodelico megle s svojo čarovno paličico.
Vršički njenih valov so prav na sredini nenadoma oranžno zažareli.
Podrobnosti v okolici je še vedno zastiral mrak.

S pogledom je lahkotno zaokrožila in zdelo se ji je, da vidi črto.
Res – siva črta je kot kača vijugala proti megli.
Sledila ji je v nasprotni smeri.
Izza obzorja se je pravkar izluščila rumena krogla in povzročila,
da so predmeti dobili senco.
Iz zdaj že vidne preproge iz belih kamenčkov so vstali črni spomeniki.
Lahko je prepoznala kocke s srebrnimi križi,
ki so kot negibni menihi ledeneli v jutranjem mrazu.

Ko se je spuščala, so se kocke večale ter postajale svetlejše.
Sprva enake, so dobivale vsaka svojo edinstveno obliko.
Vedela je, katera je njena.
Zgostila se je v ozek zasukan trak svetlobe
in se zrinila skozi špranjo pod marmornat rob,
na katerem je ugašal plamenček sredi raztopljenega voska.

 

modricvet

Komentiranje je zaprto!

modricvet
Napisal/a: modricvet

Pesmi

  • 01. 11. 2012 ob 23:26
  • Prebrano 783 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 334.92
  • Število ocen: 10

Zastavica