Pot se poigrava z odbijanjem nog, zadrževanjem
senc in žgečkanjem svetlobe kopajoče se v njej.
Skozi čas vstopim v zrcalo, da se pogledam iz-ven.
Klobuk je zajahal veter in glavi zapustil praznino v
kateri odskakuje vprašanje: Kakšen rudnik so palčki
obiskovali pri Sneguljčici? Globok? Kot pogled, ki
se odbija od svetlobe dobrega in pridnega drevesa.
Vse to je krog, krog, ki postane neskončen šele ko
se spozna s spiralo in takrat veš, da sta zgrajen in
razgrajen prostor eno in isto, na povsem drugi poti
od časa, ki edini ve, zakaj pravi soba z brezzobimi
usti stopnišču: Prenehaj že enkrat škripati z zobmi.

 

Tomaž Mahkovic