Spremenil si me v pajčolanko,
zenica ne odseva tebe,
ker si mi izvotlil obraz,
da ne odmeva več nazaj,
ampak obratno.
Glas kotrlja naprej,
pomešan z rumeno črnim listjem,
postopoma obtolčen
na apnenčastih skladih tišine.
Šepet se izpraska v prah,
da naposled strmim kakor riba
in nemo odpiram svoja žejna usta.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 31. 10. 2012 ob 15:07
- Prebrano 676 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 185.08
- Število ocen: 5
