Redno prihaja.

Živahen, igriv,

poln navdiha,

a zmeraj malo plah.

Ko že mislim,

da je pozabil name,

poblisne od kakšne ograje,

žlebu, ali mokre strehe.

Sporočila so kratka,

dovolj je, da utripne.

Potem misel odpre novo sanjo,

ki je prispela,

in svetloba steče.

Ko se peljem ob železnici,

se mi kdaj prikaže.

Sede na tir

in se pelje z mano.

Žarek

v meni prižiga strast

in zanos.

Ujetnik sem,

vsak dan znova čakam,

da posije skozi lino

in mi vlije voljo

preživeti v sivini.

Danes

mi je namignil dvakrat.

Le to še počakam,

da pove,

ali me boš poklicala ti,

ali naj to storim jaz.

Milan Novak