mimo mene si stopila,

pesem, nisem pozabila,

da nekoč si me imela,

a sedaj si izzvenela,

mimo mene še kar pihaš,

veter, ki ne znam ti šteti

vseh poudarkov, le imeti

sem hotela te, ker dihaš;

mimo mene niha cvetje,

zabobni nestrpno vretje

sile, ki je pogubila

sonce, ki sem si ga skrila

v dno naročja mehke zore,

ampak tukaj več ne more

bresti v mlaki moje želje,

ker brez diha se odpelje

tja,  nazaj, v izvir, začetek,

tja, kjer skupaj tisti petek

brez potrebe sva polegla

svoje mehke blodne zgodbe

(saj morda bila je sreda-

isti padec, ista zmeda)

in od tam pa do pogodbe

z ničem je zares že blizu;

prav zato pa dolgem nizu

pesmi, kjer te ni, zapišem.

pišem. berem. vdih in ... brišem.

Lidija Brezavšček - kočijaž