Po predstavi
Ko pade zastor,
glava obvisi v tišini.
Aplavz se razdrobi.
Hrbet se zravna do treh četrtin.
V ogledalu srečam droben posmeh.
Olupim si masko in jo ljubeče pobožam.
»Hvala za ogenj,« ji rečem.
»Hvala za srce,« ji rečem.
»Hvala za rane,« ji rečem.
»Hvala za biti,« ji rečem.
Potem odidem.
Luknja v meni je prazna.
Odmeva ni.
Oder sameva.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona C. Pegan
- 25. 10. 2012 ob 08:03
- Prebrano 999 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 432.31
