Somoren občutek visi v zraku,

zavest prikriva žalobna megla.

Šepava beseda na golem jeziku,

 ne poleti, boji se bolehnega sveta.

Blede pijavke kot koprena zagrnejo telo,

grabežljivo sesajo nemočno zavest.

Razmočena čustva strmijo otopelo,

z grenkobo okusijo vso gorest.

Črvi gomazeči, v glavi zaleženi,

izpodjedajo mi zdrav razum.

Misli bežijo, kot konji neukročeni,

iščejo pašnik, kjer svoboden je um!

Julijan Kmet