Ves dan krožim okoli nje

kot ljubimec

s piščaljo okrog košare

v kateri morda prebiva kača

Vsakič ko se piski skoraj razvijejo v melodijo

se zavem svoje očaranosti

Zdrznem se in odskočim

potem jo neham misliti

A piščal težko utihne

vedno iztisne še kakšno sliko iz spomina

Košara ob tem vztrepeta

mene pa pahne z obrazom v vroč pesek

Takrat se spomnim

kako hipnotično je bilo

kačje zibanje

vse do trenutka ko je siknila vame

in mi zapičila strupnike v ustnico

Neham jo misliti

izpljunem pesek

in prisluhnem opoju lutnje

ki v hladnih in gladkih valovih

prodira vame kot sik

ali šum lesketajoče obleke

Zvok se ujame v prsih

srka strup

ki brezglavo šumi skozi vdihe

strupeni valovi suvajo v ustnik

strupena postaja tudi piščal

Hladna koža v košari se zgane

jezik navonja sveže ustnice

Pravzaprav prihaja popiti nekaj svojega

Milan Novak