Bežijo podobe, ko zapuščam del sebe.

Čutim te, četudi te ni.

Poljubi mi trgajo vrat, pljuvajo v oči.

V odsevu reflektorjev so tvoje roke hrepeneče.

Predrzno me slačiš pred vsemi in samo jemlješ.

Jemlješ, jemlješ.

Jaz pa sem tako nemočna, krhka v svojem dajanju.

Ko me izpiješ sem lupina,

ki vedno znova išče bit, eksistenco,

ki išče dušo za telo.

Ampak ena zvezda je zame, ko se vračam domov.

Ena zvezda je zame ko se vračam k ničemur.

˝Ena zvezda je zame˝

zašepetam preden me pogoltne spanec in najlepša podoba tebe.

taja