obletela so te leta in dve zvitorepki

sta ti zdrgnili orožje: sivolasega te

je prežela slast dajanja in potopitve

v bolečino drugih. jesen je postala

tvoje mleko za dobrodošlico, kupa

strupa in ekstaza pred upepelitvijo.

po velikanskih sobanah si se vlačil:

razpolovljen med tukaj in onkraj,

črnikast od  težkih kamnov svoje

zvestobe, trobentač! a zmogel si

v močvaro bivanja s krempljem,

razžrtim od upanja, zmagoslavno

zavriskati njeno polnozrnato ime:

svoboda.

Dani Bedrač