trkam na vrata zemlje in se opotekam

kot varuh izgubljenih zakladov: trava

mi spregovori z rjavim jezikom, moje

oči so kot molji in moj dotik je prsten.

posral se bom v tvoje zlate čevlje, jesen,

in ti pokvaril tvojo mrhovinarsko radost

jemanja! sem tih snovalec predsmrtnih

intrig z ukrivljenim kljunom v nedrjih

zime, tolmač starodavnih okužb, dioniz

s vriskajočim srcem. v meni je še ogenj,

jesen: ogenj, ki ga slutiš v orumenelem

listju in v prhutanju selivk; žar, ki ti bo

sežgal meglene prste, ko boš poskusila

svoje žrtve oskruniti na mojem oltarju.

Dani Bedrač