zalega se krohota:
poštarji, policaji, trener lokalnega moštva,
izvoljeni poslanci, velikomašniki, lokalne dobričine,
spačeni obrazi prikrajšanih puhloglavcev
v zboru deklamirajo:
nikoli ne veš
kakšne barve bo naslednja revolucija
katere so besede času primerne
v katerem vodnjaku se bodo ogledovali oblaki
nikoli ne veš
kdaj ti veter poliže bojne barve z obraza
in ostaneš tam
cmerav otrok
pomočen in ves presran
na trgu
kjer vrvi vojakov in nosečnic
na obrazih sovraštvo in bes
na obrazkih nežno pričakovanje in milina
znanost je naposled v službi človeka
plavi lasje in bele pentlje
čas in prostor razbija težak korak gospoda primarija
zdaj polziš v svet kjer nič ne sveti
v zgodbo kjer se ne godi
okno te nesramno prereže na dvoje
gospod primarij jaz nisem jaz
in vsakdan stre se svet
sam vase se stre brez besed
popravi(š) si očala
o kakšna pričeska
čutiš kako neslišno reče:
prisesal sem se na tvoje ranjeno tkivo
in ne bom se pustil otresti.