Pozdravljena.

Pesem se mi zdi močna, a nekje mi zmanjka. Konec se mi zdi v redu. In razmišljam, mogoče prva kitica? Če bi jo bolj "prozno" pripovedovala, kakor je v drugi kitici?

Pa naslov je sanje o granatnem jabolku. Je seveda metafora, a recimo prva dva verza mi bolj malo povesta, kaj pomeni miriti te sanje. Oz. kakšne so to sploh sanje. Mogoče če bi prva dva verza preprosto izpustila?
Ker je naslov že močan, in ga omenjaš še enkrat na koncu. Na začetku pa se mi zdi, da ne doda veliko k pesmi.

Pa še bi se posvetila kakšnih delčkom zaradi same pripovedi ali ritma.

Eno razmišljanje... :)

lp S.

Pozdravljena Tea! Hvala za tvoj komentar. Poskusila sem se malo poigrati s pesmijo. In jo malce spremeniti. Čeprav mi je to tuje, ker navadno pesem napišem tekoče in v trenutku, ko se mi spontano porodi. Se mi zdi, da ne znam "razumsko" pristopiti k njej. Tega se bom morala še naučiti. Kako se ti zdi takšna verzija?

V slapu spomina rišem krivulje - epilog naju.
Štejem utripe kril kačjega pastirja - prinašalca zavisti.
Ilovica je vlažna, težka in dišeča - kras je čisto tu.

Spet bo ruj naslikal skrivnostne odseve,
da bom kocke življenja poskrila med veje,
navidez lahkotno obrobila čas,
izpit na previsu zastoja nekega jutra.

Ne misli, da si kaj spremenil.
Samo črni del mene je lenobno odprl oči,
da je vzvalovilo pod gladino mirnega obraza.
Videl si pogled, uroka ne.

Namenoma, kajne?

... deloval je na oba in na luno ...

Slišiš?

Perzefona pleše z Demetro,
postala sva vodnjaka,
v puščavi naju najdeš,
čeprav si zdaj prepričan,
da naju ne boš iskal.

Pojdi.
Oddalji se.
Kačji pastir je brez dela.
Granatno jabolko žari.
Perzefona se poslavlja k Hadu.
Ponovilo se bo.

Za nekoga drugega.

No to je super, ko dobimo tisti občutek in pesem samo »zleti« iz nas, a vseeno se je fajn kdaj ozreti nazaj. :)

Ne bi toliko spreminjala samih besed kot pa povezanost med določenimi verzi.

štejem utripe kril
kačjega pastirja
prinašalca zavisti
ilovica je vlažna
in težka
in diši
po krasu čisto blizu  (tukaj na primer bi združila ker diši po krasu in ta je čisto blizu)
spet bo ruj napojil
skrivnostne kotičke  (niso že tukaj na nek način kocke življenja?)
ki jih bom poskrila med veje
(in?) v njih oddrobila čas
ki nama je pripadel
na previsu
nekega dopoldneva

ne misli
da si karkoli spremenil
samo črni del mene
je lenobno odprl oči
da je vzvalovilo
pod gladino
mirnega obraza
videl si pogled
uroka nisi spregledal
(namenoma, kajne?)
deloval je na oba 
in na luno
slišiš?
Perzefona pleše z Demetro
postala sva vodnjaka
najdeš naju v puščavi
čeprav misliš
da naju ne boš iskal
 

pojdi
oddalji se
(kačji pastir je (ostal?) brez dela) – mogoče bi tudi ta verz izpustila, ker se mi zdi bolj pomemben naslednji? In se mi zdi, da tako lepše pripelje v konec? Moja razmišljanja ni treba vzeti za svoja.
Perzefona se poslavlja k Hadu
ponovilo se bo

za nekoga drugega

Granatno jabolko v zadnji kitici bi pa izpustila, ker kot pravim je naslov že zelo močen in se mi zdi, da ponovitev, če ni izpeljana, bolj »škodi« pesmi. :)

Še enkrat, mojega razmišljanja ni treba vzeti za svojega. :) Če pa čutiš enako, potem pa sprejmi. :)

lp S.

Se strinjam glede oziranja nazaj. Malo težav imam z odlepljanjem ... :). Res ti hvala, da si si vzela čas, da si se posvetila moji pesmi. Cenim to. Tvoj predlog se mi zdi na marsikaterem mestu dober in tehten. Ti želim veliko pesniške iskrice!

Pozdravčki, P. 

Le, da sem lahko pomagala k razmišljanju. :)

Drugače lahko pesmi kar tukaj preurediš (gumbek Uredi).

pozdrav, S.