PRVI KROG MOČI

ibanez tonal mu pravijo! to je razvozlal

v praznoti in svojo ničnost za nov lučaj

približal resnici. oči so ga pekle in tam

daleč so se solze spremenile v zvezde.

iztegnil je jezik in se bežno dotaknil ran

neba, škrbin časa, da se mu je zavrtelo:

videl je izpite ljudi, nebogljene iskalce,

hordo pritlikavcev! slišal je njihov jok,

molitve, himne, pesmi in njihovo brezmejno

sprenevedanje. luna mu je bila kot zrcalo,

vsakdanje svinje so gojile blede nasmehe

v njegovih gubah. a sanj ni hotelo biti

konec. v mehiko grem, si je rekel, tam

mi bodo azteki v lobanji uravnali tlak.

DRUGI KROG MOČI

fender nagual! carlos ga je brcnil v meča

in mu z meskalinsko milnico zlepil vizije:

veliki kuščar (škrlatna pražival) se mu je

začel po pavje dobrikati. do poka ni bilo

več daleč! oblaki so bili kot mlini in

tam daleč na obzorju so mehka jajca

začela mežikati. papige so bile kakor

iz bazalta, s srebrnimi žicami pripete

na rumeno nebo: oj, tisoč čudes! oči

so ga pekle in tranzistorji v njegovih

sinapsah so podivjali: videl je, česar

se ne da videti in razumel, da sta smrt

in življenje isto. ko se je vrnil domov,

si je s srebrno žlindro oplemenitil um.

EPILOG

na visoki planoti med chihuahuo in

deliciasom pa še dandanes stoji mrk

aztek in poskuša s ceneno japonsko

kamero posneti skoraj nevidne sledi,

ki jih je njegov duh pustil v peščinah,

ko se je spremenil v sovo in odletel

na obisk k svojemu dvojniku v celje.

Dani Bedrač