In tvoj me glas tako sladko obliva,
da še slepota v srečo se spreminja,
oko se ljubosumno s tem ne strinja,
čeprav lepota v Tebi vsem se skriva.

Lahko še sama zdaj bi se izlila -
saj sreča vsa realnost mi postaja,
ljubezen v resničnosti obstaja,
kot da bi se lahko je dotaknila -

nebesa za pogled Ti bo prodala,
kot da Te šele prvikrat opeva
in prvič Ti srce tako ogreva.
Ob vsej zavisti sonca se smejala,

ko Ti želi že zdaj oblast predati,
se Zate nežno v ljubezni vname,
da je še lepše od lepote same:
pripravljeno se v Tvojo usodo vdati;
Te res močno, goreče spoštovati,
da tega niti samo ne verjame.

In Tvoj poljub me nežno je obdal,
dotik kot rahel veter me prebral,
srce se s Tvojim je v eno zlilo;
ničesar ni,samo ljubezen je!

Ančka