vstopam s hrbtne strani
večkrat na dan
skozi majhno odprtino
vhod je popolnoma enakih dimenzij kot želo
najmanjše ose
ko znotraj po kitah
prilezem na višino tretjega vratnega vretenca
se razlijem po tebi
tretjina gor dve dol
enakomerno
vsa,
me je cela tvoja notranjost naenkrat polna
ampak v tej fazi vsebujem analgetik
sploh me ne čutiš
čeprav me vso težko svinčeno
popolnoma celo in osredotočeno na nekaj v tebi
že tovoriš
ti
moja šotna hiša, moja vsemirska kapsula, moja prazna uta si,
zamrznjeni bivak, blatna zemljanka
šele ko sem pripravljena
dovolim da me popolnoma začutiš
ketamin v kombinaciji s propofolom
čisto popusti
in potem obstaneš
zamrzneš v odrivu
zabolim te
globoko glasno vsrkaš zrak
ko izdihneš
si premislim
odlebdim na mentolovi sapi
ven iz tebe
moja hiška
grem drugam
sam najdi pesem
Pesem, polna izvirnih prispodob. Lahko jo vzamemo kot ljubezensko, lahko kot samoreflektivno, saj v svojem odnosu do nekoga izraža(mo) predvsem sebe, lahko jo vzamemo celo kot abstrakcijo navdiha ... - in v tej perspektivi je še zlasti zanimivo, kako se "navdih" najprej naredi neobčutenega (oz. človeka nekako otopi), nato pa ga "zahrbtno" preplavi in še bolj "zahrbtno" zapusti (kar, kot vemo, se nam (rado) zgodi). Skratka, večplastje, ki za vsakega bralca najde svojo ravnino - ali več njih. Čestitke.
urednica
Poslano:
10. 10. 2012 ob 22:03
Spremenjeno:
10. 10. 2012 ob 23:03
Hvala, Kerstin. Včasih sem presenečena nad izvirnostjo komentarjev in na vpogled, ki razpira oči še meni. In ta je tak ;)
lp, lidija
Poslano:
14. 10. 2012 ob 13:26
Spremenjeno:
15. 10. 2012 ob 08:31
svinčena zidarska pripomba:
vau!
:)
Lahkotnost v tej pesmi me je zgleda tako zmotila, da sem ji (oziroma si) moral takoj obesiti kakšno svinčeno utež. :)
fino, kot dodatek!
ampak lahkotnost v pesmi je morda samo način, kako prikazati neizbežno dejstvo in sprejemanje le-tega.
:)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!